SPET odhajam,
oder je na videz že zdavnaj prazen,
zdi se kot, da sem - nemara -
poslednji, ki ga zapušča,
edini, ki je popolnoma zamenjal
življenje za igro.
Spomnim se enega izmed dni, ki sva jih preživela skupaj, celega dneva od začetka do konca, še posebej se spomnim kako si mi božala roko in mi - verjetno - dobronamerno ampak vseeno v precej očitno pokroviteljskem tonu razlagala, kako naj živim svoje življenje.
Že takrat si me iritirala v svojem prepričanju, da je tvoj način boljši od mojega, da so tvoja stališče bližje resnici kot moja, zgleda nevedoč, da sem ipak toliko radoveden, da sem prišel do spoznanja neti, neti.
Pa vseeno, izžarevala si nekaj drugega, kar tvoj vasezaverovani um ni mogel popolnoma blokirati, izžarevala si - žensko, bitje - formo z največ potenciala – človeka.
Kaj je ostalo od vse te elacije?
Grenkoba, jasno – quelle surprise.
Zdaj sem,
Zdaj me ni.